Prvič sem zares začutila moč okusa, ko sem sedela na terasi stare kamnite hiše nad Izolo. Bila je pozna jesen, zrak je bil hladen, vendar prepojen s toplim vonjem po lesu in mletih oljkah. Sorodniki so ravno pripeljali svežo bero v torkljo in rekli, naj počakam, ker bom kmalu poskusila nekaj posebnega. Takrat še nisem vedela, kako zelo me bo ta trenutek zaznamoval. Ko sem dobila prvi krožnik kruha, potopljenega v ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre, sem dojela, da to ni samo ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre, ampak nekaj skoraj obrednega.
Okus me je presenetil. Bil je svež, živ, z rahlo grenkobo in pikantnim zaključkom, ki ga prej pri nobenem olju nisem občutila. Tisti večer sem prvič razumela, zakaj ljudje iz Istre govorijo o oljkah z nekakšnim ponosom, ki ga ne moreš ponarediti. Ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre ni samo v steklenici, je v zgodbah. V družinah, ki se vsako leto vračajo na iste nasade. V tradiciji, ki jo čutiš, še preden jo razumeš.<
Naslednje leto sem se prvič pridružila obiranju. Ni bilo romantično, kot sem si predstavljala – roke so te bolele, veje so te popraskale, veter je nosil mraz naravnost pod jakno. A ko smo skupaj sedeli na koncu dneva, utrujeni in nasmejani, sem razumela, zakaj ljudje to počnejo s takim veseljem. V vsakem košu je bilo nekaj več kot samo plodovi. Bil je občutek skupnosti.
Ko smo naslednji dan poskusili prvi curek svežega ekstra deviškega oljčnega olja slovenske Istre, sem imela občutek, kot da okusim celo pokrajino. Oljčne nasade, burjo, sol z morja, kamen, zemljo. Čisto vse je bilo tam. V eni sami kapljici.
Od takrat ga imam zmeraj doma. Ne uporabljam ga za vsako jed, ampak za tiste trenutke, ko želim nekaj posebnega. Ko preliješ testenine ali popečen kruh s pravo mero, se ti zdi, da si del nečesa večjega kot samo obroka.
Zdaj vedno, ko nekomu razlagam, zakaj je ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre tako posebno, povem isto. Ker ni samo dobro. Ker nosi zgodbo. Ker je nastalo iz rok, iz zemlje, iz tradicije. In ker ima sposobnost, da te vrne tja – med oljke, veter in ljudi, ki ustvarjajo okus, ki ga ne pozabiš.