Spomnim se prvega prenosnega računalnika. Bil je v beli barvi. Tisto leto ko sem si ga izbrala, sem zelo rada imela čim več stvari v beli barvi, redko v črni. Morem priznati, da moj beli prenosni računalnik ni bil dosti časa bel. Pa ne zato ker ga ne bi čistila, ampak čez čas enostavno plastika porumeni, in se je ne da drugače očistit. Velikokrat sem ga pustila kar tako prižganega na postelji, priklopljenega na polnilec. Imela pa sem še dve činčili, ki sem ju pogosto spuščala iz kletke. No to so glodalci ki imajo radi prav vse. Tudi polnilec.
Videla sem da so polnilec od prenosnega računalnika že načele, saj kabel ni bil ravno najbolj gladek. Rekla sem si, da je vse okej. Saj so ga probala zelo malo in hvala bogu se nobenemu ni nič zgodilo. Nekega dne pa ko sem pospravljala polnilec, sem naenkrat ugotovila, da je tega črnega kabla vedno manj. Pa sploh ne vem kdaj so se ga lotile, saj sem si rekla da bom naslednjič, ko jih bom zopet spustila ven bolj pazljiva. No seveda tej dogodki so se ponavljali toliko časa, dokler polnilec za moj prenosni računalnik enostavno ni crknil. Tako je postal zelo neuporaben, jaz pa sem bila od polnilca zelo odvisna. Ker je bilo zelo nujno, in v tistem času original polnilca nisem našla, oziroma je bil čakalna doma zelo predolga za takrat ko sem ga potrebovala sam v najbližji trgovini kupila univerzalnega. Vse je bilo super. Polnilec je delal, jaz pa tudi sem lahko dokončala seminarsko nalogo. Po tistem pa se činčile niso več lotile novega polnilca, je pa res tudi, da sem začela kabel skrbno pospravljat, preden sem jih spustile ven iz kletke, da so lahko tekale po stanovanju. …