Pred dvema mesecema se je iz porodniškega dopusta vrnila moja sodelavka, s katero se že odkar delava skupaj najbolje razumeva. Vesela sem bila njene vrnitve na delo, saj sem jo v tem času, ko je ni bilo pogrešala. Tudi sama imam tri leta staro hčerko, tako da se najini pogovori sedaj v glavnem vrtijo okoli otrok. Zadnjič mi je potožila, da ima njen fantek štrleča ušesa in da ji je zelo hudo, ker ji to omeni skoraj vsak, ki ga vidi.
Sama ga je sprejela takega kot je, ker je res simpatičen in bister otročiček, vendar je težko poslušati opazke ljudi, zadnjič ji je celo njen lastni oče svetoval naj mu štrleča ušesa operirajo. Ker sem njenega fantka že videla, sem ji rekla, da ga jaz na njenem mestu ne bi operirala. Vsak izmed nas ima nekaj s čimer ni zadovoljen, pomembno se mi zdi, da se sprejmeš takega kot si. Povedala sem ji, da je najbolje, da ga sprejmejo vsi prav takega, tudi če ima štrleča ušesa in le tako se bo kot odrasel sprejemal tudi sam.
Priznala mi je, da se je pred kratkim že posvetovala z zdravnico in jo vprašala kako operacija za štrleča ušesa poteka. Menda ji je zdravnica povedala nekaj podobnega kot sem ji jaz. Rekla ji je, da ga sicer lahko operirajo, da je taka operacija rutinska in ni preveč zapletena. Vendar pa vedno lahko pride tudi do zapletov, pa tudi izpostavljanje anesteziji ima svoje slabosti.
Včeraj mi je povedala, da sta se z njenim možem odločila, da ga ne bosta dala operirati. Če pa ga bodo štrleča ušesa zelo motila ko bo odrasel, pa se bo lahko sam odločil za operacijo. V času njegovega odraščanja pa bosta predvsem skrbela za njegovo dobro samopodobo. Če bi se šlo za mojega otroka, bi se tudi sama odločila enako.…