Naša pisarna ima okna na glavno ulico našega mesta. Lep pogled. Vendar vsako jutro imamo borbe. Čistilka nam vsako popoldne spusti plise zavese, ki jih imamo montirane na oknih. Jaz pa vsako jutro dvigujem te plise zavese. Sem edini, ki uživa v pogledu na sosednje stavbe in ulico. Vse ostale moti. Zato vsakodnevne borbe že pred delovnim časom. S čim vse si ljudje delajo stres. Nerazumljivo. Dvignem plise zavese in pogledam proti sosednji stavbi. Tam zraven okna stoji starejša ženica s skodelico v roki. Ogrnjena je še v jutranjo haljo. Ob požirkih kave ali čaja opazuje jutranji vrvež po naši ulici. Na svojem oknu nima plise zavese. S pogledi se ujameva, mi veselo pomaha in sede na svoj gugalni stol, ki ga ima ob oknu. Pomaham ji nazaj. Kako malo je potrebno, da človek dobi nasmešek na svoj obraz. Zdaj pa bo treba še kaj naredit za službo. Sedem za pisalno mizo in vklopim računalnik. Elektronska pošta je kar zasula moj predalnik.
Ufa, danes bo pa dolga pomislim. Vsake toliko se sprehodim do okna, da pretegnem noge. Najprej pogledam proti oknu starejše ženice. Še vedno je v svojem gugalniku. Tokrat brez skodelice v roki. Nekaj počne, mislim, da vidim igle. Nekaj plete. Za svoje otroke in vnuke predvidevam. Tako minevajo dnevi, tedni, meseci. Počasi se bliža božični čas. Naš letošnji prodajni hit, plise zavese, so presegli vsa pričakovanja, tako, da bomo lahko med prazniki doma. Naš zadnji delovni dan v tem letu. V službo smo prišli samo, da izmenjamo darila. Potem pa domov. Zadnji zapustim pisarno. Plise zavese pustim dvignjena. Na vratih zagledam poštarja s paketom v roki. Na njem moje ime. Odprem in presenečenje. V skrbno zaviti škatli sta volnen šal in rokavice. Vem od koga. Vem zakaj. Stopim do okna. Na drugi strani ceste, na svojem oknu tista ženica. Pohava si. Spet nasmešek na obrazih. Lep božič.