Vedno pogosteje videvam na policah dišeče sveče. Te so razne velikosti, barv oblik in pa tudi raznih vonjav. Izbira je res zelo obsežna, kar je v resnici super, saj smo si ljudje zelo različni. Nekaterim so všeč sladke vonjave vanilije, raznih gozdnih sadežev, arome sivke, bombaža, ali pa arome bolj gozdnih ali lesnih tonov.
Sama dišečih sveč na začetku res nisem pogrešala, saj me je po njih zaradi močnih sladkih vonjev bolela glava, še posebej če je bila sveča prižgana v majhnem prostoru. Bilo mi je zelo neprijetno in vedno sem zavijala z očmi če je kdo v istem prostoru, kjer sem bila prisotna, prižigal dišeče sveče. Danes sicer izdelujejo sveče že iz sojinega voska, vanj pa dajejo koncentrate naravnih arom, kar povzroči prijetno aromo v prostoru in takšna aroma po navadi ni dražljiva. Zato se včasih splača vzeti malo več časa, pogledat na nalepko in poiskati certifikat o načinu izdelave dišeče sveče.
Če smo tip človeka ki se hitro naveličamo vonja je morda boljše da vzamemo manjšo količino sveče, saj bo ta prej izgorela in tako jo bomo lahko zamenjali z novo. Lahko pa preprosto, ko najdemo prijeten vonj se prepričamo da nam je ta zares všeč tudi ko je prižgana in vosek segret, nato šele posežemo po večji sveči. Dišeča sveča je lahko zelo lepo darilo, če osebo poznamo in lahko predvidevamo kakšen vonj bi lahko bil zanjo.
Enkrat se spomnim, sem za božič dobila dišeča svečko z vonjem gozdnih sadežev. Bila je vijolične barve, v belem lončku, ki je bil porisan z rumenimi črtami. Ampak ko sem svečo prižgala in je spustila aromo po prostoru me je zelo začela boleti glava. Seveda sem bila darila vseeno vesela, ampak te sveče nisem več prižigala v zaprtem prostoru. Izkoristila sem jo za prijetne poletne večere na balkonu in z njo pričarala romantično vzdušje. Tako sem tudi sama pomislila da bi bila odlična ideja za darilo dišeča svečka, vendar če osebe nisem dovolj dobro poznala ali če nisem našla bolj nežnega in nevtralnega tona arome sem si o darilo raje premislila.