Ko pomislim na svoje otroštvo, se mi najprej prikažejo slike vseh malih stvari, s katerimi sem se igrala ure in ure. Moje najljubše igrače niso bile vedno najdražje ali najbolj moderne. Pogosto so bile čisto preproste. Ena punčka, nekaj kock in stara kuhinjska posoda, ki sem jo našla pri babici. A v mojih očeh je bilo to dovolj za cel svet domišljije.
Spomnim se, da sem imela eno plišasto žival, ki je bila skoraj povsod z mano. Včasih sem jo nosila v torbi, drugič sem jo posedla na stol poleg sebe, kot da je prava oseba. Te igrače so mi dajale občutek varnosti, nekaj domačega, pa čeprav sem bila včasih samo na obisku pri sorodnikih.
Ko sem malo odrasla, so se pojavile druge želje. Barbie punčke, avtomobilčki, lego kocke. Moji starši niso mogli vedno kupiti vsega, kar sem si želela, ampak mislim, da sem bila prav zaradi tega bolj ustvarjalna. Če nisem imela vseh kosov kompleta, sem si pač izmislila zgodbo s tistim, kar sem imela. Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da igrače niso bile samo predmeti, ampak orodje za razvijanje domišljije.
Danes, ko kupujem darila za otroke prijateljev, se vedno znajdem pred dilemo. Na policah trgovin so kakovostne izobraževalne igrače za otroke tako moderne, tehnološko napredne in pisane, da je težko izbrati. Ampak pogosto se spomnim sebe in raje posežem po nečem preprostejšem: lesenem vlaku, sestavljanki ali knjigi s slikami. Vem, da bodo otroci hitro navdušeni, ker pravzaprav ne potrebujejo veliko, da se zabavajo.
Najlepše pa mi je opazovati, kako igrače povezujejo otroke med sabo. Ko sem bila na pikniku pri prijateljih, so njihovI otroci prinesli škatlo kock in v nekaj minutah je nastala cela vasica. Otroci, ki se prej sploh niso poznali, so postali ekipa. To je dokaz, da igra gradi odnose, in da so igrače pri tem most med svetovi.
Zame so danes igrače še vedno nekaj posebnega. Ko vidim kakšno staro punčko ali igračo iz otroštva, me vedno prevzame toplina.